Arhiv za Oktober, 2009

Če lahko Jonas, lahko tudi jaz

Petek, 30. oktober 2009

Zadnjič sem pomislil, da bi napisal kolumno na iPhonu. To bi bil zanimiv eksperiment. Ni vseeno, s kakšnim orodjem človek piše. In zanalašč bi si izbral temo, ki ne bi imela nobene zveze s tehnikalijami.

Seveda pa bi rabil samo eno stvar: urejevalnik besedila – hmm, sanes sem uporabil že preveč tujk -, ki bi mi štel znake ali vsaj besede. (Kolumna za Dnevnik je vedno dolga 5000 znakov oz. nekaj manj kot 800 besed.) A kakorkoli že, na žalost pa ne poznam aplikacije, ki bi ponujala to možnost.

Kaj bo s fotko, ki sem jo prilepil, nimam pojma. Če bo, bo.

  • Share/Bookmark

Personalizacija

Četrtek, 29. oktober 2009

To bi sicer lahko naredil s katerimkoli telefonom, ampak recimo, da bo kvečjemu iPhone tisti, ki bo v prihodnosti odčitaval števce. Za kaj gre? Predvčerajšnjim sem zamujal z odčitkom porabe vode in elektrike, ki bi ga moral posredovati sosedu. Ko sem to končno hotel narediti, pa pri najboljši volji nikjer nisem našel nobenega pisala. Nobenega. No, nekaj barvic s polomljenimi konicami, a nikjer nobenega šilčka. Odkar ni Lize, je s pisali katastrofa. Nekaj minut sem si besno mrmral v brado in blodil po stanovanju, dokler se nisem spomnil, da je dandanes mogoče pisati tudi digitalno. Splezal sem torej na lestev z iPhonom v roki, prepisal tisti dve številki, splezal dol, dopisal sporočilo za soseda in poslal. Ha!

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Simpatično

Ponedeljek, 26. oktober 2009

Ko je vlada imenovala Aleša Guliča za direktorja Urada za verske skupnosti, je kardinal Rode pripomnil, da je to provokacija, ki si je v starih časih ne bi drznila privoščiti niti Partija. Premiera Pahorja je ta kadrovski faux pas prikrajšal za papeževo avdienco, ko je pred tedni obiskal Rim in Vatikan. Toda za kaj ga bo prikrajšalo to, da je za “predstavnika za komuniciranje” SD prejšnji teden imenoval Denisa Sarkića, dosedanjega novinarja Vesti ter “pionirja novinarstva provokacije” in “kontroverzneža”, kot so ga opisali na Pop TV, ki je v njem prepoznala svojega človeka in ga prijazno postavila v središče v rubriki Ime tedna?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Ulica talcev

Ponedeljek, 19. oktober 2009

V torek popoldan je bila v sosednji ulici komemoracija pred spomenikom ustreljenim talcem. Slavnostni govornik je bil predsednik dr. Danilo Türk. Tam je bilo vse, kar priložnost zahteva: ne preveč razkošni venci in grde plastične sveče s pločevinastimi pokrovčki; razglašene in malo hripave partizanske pesmi s kapelmojstrovo intonacijo s harmolo; strumna, skoraj načičkana častna četa, v primerjavi s katero smo mi Titovi gardisti v začetku 80. let zgledali kot klošarji; Stanovnikovi praporščaki v dobro ohranjenih prehodnih jaknah od Varteksa, četudi malo premladi, da bi bili prvoborci; gimnazijci z izbranimi paraliterarnimi odlomki, ki se jim zatakne, ko pridejo do besede “odondód”; majhna množica večinoma starejših občanov, ki so aktivno statirali; in nenazadnje jaz in moj sin: da ne bi šel v živo prisluhnit predsednikovemu govoru tako rekoč pod oknom, bi se mi zdelo podobno omalovažujoče, kot če ne bi šel na Madonnin koncert (če bi bil) — predvsem pa so za triletnega otroka dogodki tudi stvari z veliko manj pompa in cirkumstance kot pa preprosta komemoracija.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

AMZS-jev rekord

Nedelja, 18. oktober 2009

Včeraj dopoldne sta me pred hišo nagovorila neznanca, mlad par. V polomljeni angleščini sta mi razložila, da se je jima izpraznil akumulator avtomobila, in prosila za pomoč. Ker sam nimam klem za remote vžig — pa še mudilo se mi je —, sem jima priporočal AMZS. Strinjala sta se in tako sem zavrtel 1987.

Dispečerju na drugi strani sem povedal, da kličem v imenu druge osebe, ki ne govori slovensko. . Najprej je hotel podatke o avtomobilu in vozniku. Šlo je za črnega VW pola s špansko registracijo — ki sem ga pod našim oknom videval že nekaj dni —, fantu pa je bilo ime Joaquín Suero (če sem prav zastopil). AMZS-jevec je rekel, da bo serviser prišel čez 30, največ 45 minut. To se mi je sicer zdelo malo veliko. A kakorkoli, to sem Špancema razložil in jima zaželel vso srečo in lep dan. Žoki — kot sem Joaquína v mislih na hitro prekrstil — je bil tako vesel, da mi je krepko stisnil roko in se mi na dolgo in široko zahvaljeval.

Natanko eno uro in 50 minut pozneje — kot sem naknadno ugotovil iz call loga — je zazvonil telefon. “Dober dan, z AMZS kličem,” je rekel ženski glas. “Vi rabite pomoč na cesti?” Da ne, sem rekel, samo klical sem za nekoga, ki jo je rabil. Šele v tistem trenutku sem se zavedel, da je od srečanja s Špancema in klica na AMZS minilo že malo preveč časa “Halo?” sem rekel, “hočete reči, da vam v dveh urah še ni uspelo priti na lokacijo?” — “Gospod, šele zdaj sem dobila faks, samo preverjam, če je naročnik še tam.” — “Ja, jaz tudi upam,” sem rekel, “ampak to zdaj ni več moja stvar.”

Z AMZS sem imel že kar nekajkrat opravke zaradi počenih ali preluknjanih gum, akumulatorjev, okvar itd. Včasih je trajalo malo dlje, nikoli pa pretirano dolgo. Ampak skoraj dve uri … Pa ravno ubogima Špancema se je to moralo zgoditi! Upam, da sta potrpela in da se je vse dobro izteklo.

  • Share/Bookmark

Najboljša kamera

Četrtek, 15. oktober 2009

Za nas fotografske amaterje je precej nenavadno, da iPhone s svojimi navidez pičlimi tremi megapiksli dela boljše fotografije kot marsikateri drugi telefon. No, boljše kot Nokie z vsaj tri-cela-dvema, petimi ali celo že osmimi. Verjetno gre za optično prevaro, za katero je zaslužen ekran. Fotografije, kot jih vidimo na iPhonu, niso tako šokantno ostre — crisp — kot druge. Bolj so zabrisane, ne, mehke, tople in prijazne. Ali pa gre samo za samoprevaro, bolj kot optično?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

FZ #musicmonday

Ponedeljek, 5. oktober 2009

Tokrat priporočam enega najbolj prismojenih komadov by The Mothers of Invention, in sicer Lets’s Make The Water Turn Black. Gre avto-FZ-biografsko pesmico infantilne melodije z albuma We’re Only in It for the Money. Na prvo poslušanje je zavita — tako rekoč literarizirana — v tipičen mothersovski absurdizem, poznavanje ozadja pa razkrije zgodbo o dveh sosedovih mulcih, ki sta drug drugemu z vžigalnikom prižigala prdce. V komadu je uporabljena famozna pridevniška sintagma “dizenterično zelena”.

Lahko si ga zavrtite na mojem Blip.fm accountu.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

ci-erre-enne-kappa-o-vu-i-ci

Nedelja, 4. oktober 2009

Moja italijanščina je klavrna, ampak na srečo znam jasno in glasno črkovati svoj priimek prvemu zamejskemu Italijanu, ki si ga slučajno mora zabeležiti — naprimer danes, ko sem si v dveh trgovinah v Trstu rezerviral iPhone. V obeh sem prodajalca prosil, ali smem preveriti zapisano, jima izpulil kulico iz rok in kot final touch popravil Marco v Marko. Zmenjeno.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark